PGD ČEPOVAN
O društvu
ZAČETKI GASILSTVA V ČEPOVANU
Današnja podoba vasi je čisto drugačna, kot je bila pred stotimi leti. V 2. svetovni vojni, ko je bila vas v celoti požgana, so si ljudje zgradili domove na novih parcelah. Sedaj je vas raztegnjena. Hiše so grajene večinoma brez gospodarskih poslopij.
V prejšnjem stoletju pa je bila vas strnjena, gručasta. Škoda je bilo vsake pedi obdelovalne zemlje. Večinoma so bili stanovanjski in gospodarski prostori v eni stavbi oziroma so se stiskali drug ob drugem.
Osnovni gradbeni material je bil kamen. Ostrešja, stropovi, podovi so bili leseni, kritine pa slamnate. Podstrešja so služila za skladišča krme. Posebna značilnost so bile črne kuhinje z nizkimi ognjišči, kmečke izbe s krušnimi pečmi. Ognjišča so bila brez dimnikov, prav tako peči. Visoka ognjišča z odprtimi kamini so bila že pravo razkošje, da o štedilnikih ne govorimo. Za razsvetljavo so uporabljali trske, leščerbe, sveče, petrolejke, šele med obema vojnama so začeli uporabljati karbidovke. Požarna nevarnost je bila zato velika. V takih razmerah so se požari lahko hitro širili in uničili po več hiš hkrati. Prvi večji požar naj bi bil 1874. leta, ko je iskra zanetila slamnato streho, veter pa je razpihal ogenj na ostale strehe in popolnoma uničil južno polovico vasi. Prav zaradi teh naravnih nevarnosti so Čepovanci začutili potrebo po organizirani obrambi proti požarom. Pobudo je dal takratni posestnik Leopold Kofol.
Tako so v Čepovanu 16. marca 1903. leta ustanovili Prostovoljno gasilsko društvo (požarno stražo). Pobudnik ustanovitve gasilskega društva Leopold Kofol je postal predsednik in poveljnik ter to funkcijo opravljal vse do razpada Italije (1943. leta), 40 let. Iz evidence matične knjige Prostovoljnega gasilskega društva Čepovan je razvidno, da so leta 1903 vstopili naslednji člani:
1. Leopold Kofol (Kofou) 14. Jožef Plesničar (Verbov)
2. Štefan Kofol (Blažet) 15. Janez Trušnovec (Urbanc)
3. Janez Bratuž (Bejnškar) 16. Štefan Skok (Žvan)
4. Štefan Bratuž (Cerkovnca) 17. Martin Podgornik (Grivar)
5. Anton Bratuž (Bejnškar) 18. Justin Podgornik (Mežnar)
6. Štefan Šuligoj (Martinc) 19. Rafael Podgornik (Trdin)
7. Peter Podgornik (Močilar) 20. Benedikt Podgornik (Frencin)
8. Anton Mlekuž (Učenik) 21. Jožef Renko (Kantanel)
9. Alojz Kofol (Špinkler) 22. Justin Pavšič (Marjetnk)
10. Janez Vončina (Marjanin) 23. Štefan Paglovec (Šulgov)
11. Franc Gorjup (Gašperc) 24. Jožef Kofol (Medved)
12. Peter Gorjup (Gašperc) 25. Janez Podgornik (Pepcov)
13. Gregor Trušnovec (Zorz)
Društvo je ustanovilo 25 članov.
Kdaj so sprejeli Pravila prostovoljnega društva, potrjena od Cesarsko kraljevega namestništva v Trstu so bila 11. 9. 1903. leta.Začeli so kot amaterji, niso imeli ne doma niti orodja in ne opreme. Pri gašenju so se posluževali preprostih predmetov (veder, lopat, krampov, vej, …). Kljub številnim vodnim izvirom nad vasjo vas ni imela ne vodovoda niti vodnega zajetja. Vodo so zajemali iz potoka ali pa so jo vozili do kraja požara z vprežno živino.
Orodje in opremo so si začeli kupovati s prostovoljnimi prispevki prebivalcev. Iz dohodkov članarine, ki je znašala 2 kroni mesečno in 10 kron letno od podpornih članov ter iz prispevkov Čepovancev, je društvo 1904. leta nabavilo ročno črpalko. Deželni odbor v Gorici je na prošnjo društva prispeval pri nabavi te črpalke 1.100 kron. Tako je bilo društvo primerno opremljeno, vendar ne dovolj usposobljeno. Vso opremo in orodje so hranili v kozolcu pri predsedniku Leopoldu Kofolu.
Že v jeseni tega leta (10. november) jih je presenetil močan požar, ki sta ga zanetila dva otroka. Veter je raznašal ognjene iskre na slamnata ostrešja in tako upepelil 11 stanovanjskih hiš, več hlevov in gospodarskih poslopij. Ta požar jim je dal večji elan in pričeli so z rednimi vajami ob nedeljah. Za delo z ročno črpalko je bilo potrebnih 12 mož. Poleg črpalke je bil še voz za prevoz desetine in cevi. To črpalko kot zgodovinsko dragocenost čuvamo še danes.Leta 1912 so si gasilci pričeli graditi svoj dom. Predsednik in poveljnik Leopold Kofol je podaril društvu del svojega zemljišča, kjer so ga lahko zgradili. Za zidavo so uporabili lastna sredstva iz članarin ter prostovoljnih prispevkov prebivalcev. Načrt za dom je pripravil domačin in gasilec Štefan Skok, po domače Žvan. Ta stoji še danes kljub dvema vojnima vihrama, seveda že dvakrat obnovljen (najprej 1965. leta, potem pa še leta 2001).
Komaj so si uredili svoje prostore, kamor so namestili opremo in orodje za normalno delo, je izbruhnila 1. svetovna vojna. Takrat so bili fantje vpoklicani na fronto. Čepovan je postal zaledna baza soške fronte. Za varnost objektov so skrbeli starejši moški pa tudi ženske. To je bilo vse do evakuacije vasi leta 1917, ko so morali vsi prebivalci v begunstvo. Vas je ostala prazna in delo društva je prenehalo.
ČAS FAŠIZMA
Konec 1. svetovne vojne za Primorsko ni bil odrešilen. Obdobje po končani vojni je prineslo novega okupatorja, Italijane. V začetku so
Današnja podoba vasi je čisto drugačna, kot je bila pred stotimi leti. V 2. svetovni vojni, ko je bila vas v celoti požgana, so si ljudje zgradili domove na novih parcelah. Sedaj je vas raztegnjena. Hiše so grajene večinoma brez gospodarskih poslopij.
V prejšnjem stoletju pa je bila vas strnjena, gručasta. Škoda je bilo vsake pedi obdelovalne zemlje. Večinoma so bili stanovanjski in gospodarski prostori v eni stavbi oziroma so se stiskali drug ob drugem.
Osnovni gradbeni material je bil kamen. Ostrešja, stropovi, podovi so bili leseni, kritine pa slamnate. Podstrešja so služila za skladišča krme. Posebna značilnost so bile črne kuhinje z nizkimi ognjišči, kmečke izbe s krušnimi pečmi. Ognjišča so bila brez dimnikov, prav tako peči. Visoka ognjišča z odprtimi kamini so bila že pravo razkošje, da o štedilnikih ne govorimo. Za razsvetljavo so uporabljali trske, leščerbe, sveče, petrolejke, šele med obema vojnama so začeli uporabljati karbidovke. Požarna nevarnost je bila zato velika. V takih razmerah so se požari lahko hitro širili in uničili po več hiš hkrati. Prvi večji požar naj bi bil 1874. leta, ko je iskra zanetila slamnato streho, veter pa je razpihal ogenj na ostale strehe in popolnoma uničil južno polovico vasi. Prav zaradi teh naravnih nevarnosti so Čepovanci začutili potrebo po organizirani obrambi proti požarom. Pobudo je dal takratni posestnik Leopold Kofol.
Tako so v Čepovanu 16. marca 1903. leta ustanovili Prostovoljno gasilsko društvo (požarno stražo). Pobudnik ustanovitve gasilskega društva Leopold Kofol je postal predsednik in poveljnik ter to funkcijo opravljal vse do razpada Italije (1943. leta), 40 let. Iz evidence matične knjige Prostovoljnega gasilskega društva Čepovan je razvidno, da so leta 1903 vstopili naslednji člani:
1. Leopold Kofol (Kofou) 14. Jožef Plesničar (Verbov)
2. Štefan Kofol (Blažet) 15. Janez Trušnovec (Urbanc)
3. Janez Bratuž (Bejnškar) 16. Štefan Skok (Žvan)
4. Štefan Bratuž (Cerkovnca) 17. Martin Podgornik (Grivar)
5. Anton Bratuž (Bejnškar) 18. Justin Podgornik (Mežnar)
6. Štefan Šuligoj (Martinc) 19. Rafael Podgornik (Trdin)
7. Peter Podgornik (Močilar) 20. Benedikt Podgornik (Frencin)
8. Anton Mlekuž (Učenik) 21. Jožef Renko (Kantanel)
9. Alojz Kofol (Špinkler) 22. Justin Pavšič (Marjetnk)
10. Janez Vončina (Marjanin) 23. Štefan Paglovec (Šulgov)
11. Franc Gorjup (Gašperc) 24. Jožef Kofol (Medved)
12. Peter Gorjup (Gašperc) 25. Janez Podgornik (Pepcov)
13. Gregor Trušnovec (Zorz)
Društvo je ustanovilo 25 članov.
Kdaj so sprejeli Pravila prostovoljnega društva, potrjena od Cesarsko kraljevega namestništva v Trstu so bila 11. 9. 1903. leta.Začeli so kot amaterji, niso imeli ne doma niti orodja in ne opreme. Pri gašenju so se posluževali preprostih predmetov (veder, lopat, krampov, vej, …). Kljub številnim vodnim izvirom nad vasjo vas ni imela ne vodovoda niti vodnega zajetja. Vodo so zajemali iz potoka ali pa so jo vozili do kraja požara z vprežno živino.
Orodje in opremo so si začeli kupovati s prostovoljnimi prispevki prebivalcev. Iz dohodkov članarine, ki je znašala 2 kroni mesečno in 10 kron letno od podpornih članov ter iz prispevkov Čepovancev, je društvo 1904. leta nabavilo ročno črpalko. Deželni odbor v Gorici je na prošnjo društva prispeval pri nabavi te črpalke 1.100 kron. Tako je bilo društvo primerno opremljeno, vendar ne dovolj usposobljeno. Vso opremo in orodje so hranili v kozolcu pri predsedniku Leopoldu Kofolu.
Že v jeseni tega leta (10. november) jih je presenetil močan požar, ki sta ga zanetila dva otroka. Veter je raznašal ognjene iskre na slamnata ostrešja in tako upepelil 11 stanovanjskih hiš, več hlevov in gospodarskih poslopij. Ta požar jim je dal večji elan in pričeli so z rednimi vajami ob nedeljah. Za delo z ročno črpalko je bilo potrebnih 12 mož. Poleg črpalke je bil še voz za prevoz desetine in cevi. To črpalko kot zgodovinsko dragocenost čuvamo še danes.Leta 1912 so si gasilci pričeli graditi svoj dom. Predsednik in poveljnik Leopold Kofol je podaril društvu del svojega zemljišča, kjer so ga lahko zgradili. Za zidavo so uporabili lastna sredstva iz članarin ter prostovoljnih prispevkov prebivalcev. Načrt za dom je pripravil domačin in gasilec Štefan Skok, po domače Žvan. Ta stoji še danes kljub dvema vojnima vihrama, seveda že dvakrat obnovljen (najprej 1965. leta, potem pa še leta 2001).
Komaj so si uredili svoje prostore, kamor so namestili opremo in orodje za normalno delo, je izbruhnila 1. svetovna vojna. Takrat so bili fantje vpoklicani na fronto. Čepovan je postal zaledna baza soške fronte. Za varnost objektov so skrbeli starejši moški pa tudi ženske. To je bilo vse do evakuacije vasi leta 1917, ko so morali vsi prebivalci v begunstvo. Vas je ostala prazna in delo društva je prenehalo.
ČAS FAŠIZMA
Konec 1. svetovne vojne za Primorsko ni bil odrešilen. Obdobje po končani vojni je prineslo novega okupatorja, Italijane. V začetku so
obljubljali na vseh področjih več narodnostnih pravic, kot jih je dajalo Avstro-Ogrsko cesarstvo. Prav te obljube so sprožile plaz oživljanja vseh pred vojno delujočih gasilskih društev in nastanek novih. Aktivni so postali tudi čepovanski gasilci. Zaradi vojne se je del opreme porazgubil, zato je vsak gasilec prispeval denarna sredstva, da so lahko nabavili manjkajočo opremo. Tako so pričeli z rednimi vajami. Te so največkrat imeli ob nedeljah. Društvo je aktivno in javno delovalo vse do nastopa fašizma v Italiji.
Na Primorskem so nastale nove knjižnice, prosvetna društva, izhajali so novi časopisi, oživele so slovenske šole, …
Žal pa so se ta društva ukinjala še hitreje, kot so nastajala. Še najdlje so se obdržala gasilska društva, za katerimi so se nekaj časa skrivali pevski zbori in prosvetna dejavnost. S preganjanjem slovenskih društev so pričeli Italijani predvsem zato, ker so ohranjala slovenski značaj. Vsaka slovenska dejavnost je bila za fašizem največje zlo. Bolj kot se je fašizem krepil, manj je bilo slovenskih društev. Posluževali so se vseh mogočih sredstev, da so preprečevali slovensko besedo.
Že jeseni 1924. leta so Italijani zahtevali društveno poslovanje v italijanskem jeziku, vendar je zaenkrat še ostalo pri dvojezičnem poslovanju. Velika zasluga društvenih odborov je, da so vsi zapisniki sej, vaj in o požarih pisani v slovenščini.
Leta 1926 so morala vsa gasilska društva oznake in napise prikrojiti po italijanskem vzoru. Na naš gasilski dom so obesili napis CASA POMPIERI. V skladu s sprejetim zakonom je prišel ukaz o razpustitvi gasilskega društva v Čepovanu. Tako je društvo končalo svojo požarno, kulturno in narodno-buditeljsko poslanstvo. Od takrat je bilo vse strogo podrejeno podestajem, prefekturam in italijanski gasilski organizaciji, imenovani CORPO PROVINCIALE POMPIERI DEL VIGILI DEL FUOCO (čuvarji ognja).
Naše društvo je bilo neposredno podrejeno 37. goriškemu korpusu čuvarjev ognja.
Kljub hudi raznarodovalni politiki Italijanov so čepovanski gasilci v ilegali gojili slovensko besedo in pesem. V okviru društva je deloval pevski zbor in prosvetno društvo Škrjanček. Marsikateri večer se je na vasi zaslišala slovenska pesem, potem pa so karabinjerji iskali krivce. Tisti, ki so ga odkrili, je bil denarno in fizično kaznovan.
Čepovan je oddaljen od Gorice, zato gasilci niso mogli pravočasno posredovati pri požarih. Čepovanski gasilci so dobili leta 1938 dovoljenje od 37. goriškega korpusa za ponovno delovanje. Italijani so se pripravljali na vojno in so začutili potrebo po delovanju gasilskega društva v Čepovanu za pokrivanje Trnovsko-Banjške planote. Ker so bili pod neposredno komando 37. goriškega korpusa, so morali hoditi na 8-dnevno strokovno izpopolnjevanje v Gorico.
Leta 1940, ko se je pripravljal svetovni požar, so Italijani pobrali najboljšo opremo in orodje ter odpeljali v Gorico. 14 članov pa je bilo mobiliziranih v gasilske enote po vsej Italiji. S tem je bilo onemogočeno delo društva, vendar so tisti gasilci, ki so ostali doma delovali do razpada Italije. Gasilci so se po razpadu Italije vključili v partizanske enote in se borili vse do osvoboditve naše domovine. Marsikateri se iz tega neenakega boja ni več vrnil domov. V vasi so ostali samo starejši moški in ženske, ki so skrbeli za požarno varnost in pomoč v sili. Med vojno je bila vas trikrat požgana. Kljub nevarnostim, saj Nemci niso pustili gasiti, so gasilci in ostali prebivalci priskočili na pomoč sosedom in reševali, kar se je še rešiti dalo. Ob koncu vojne je ostalo od 79 hiš nepožganih le 5 hiš, med temi je bil na srečo tudi naš gasilski dom.
OBDOBJE PO 2. SVETOVNI VOJNI
Prišla je težko pričakovana svoboda. Pričela se je obnova požganih in porušenih domov. Pri tem delu so se izkazali tudi gasilci. Pomagali so pri rušenju nevarnih zidov in čiščenju ruševin.
Skupina vnetih gasilcev, ki je delovala že pred 2. svetovno vojno, je sklenila, da ponovno oživi delovanje Prostovoljnega gasilskega društva v Čepovanu.
To se je zgodilo 21. septembra 1947. leta.
Seznam članov PGD Čepovan (21. 9. 1947):
1. Štefan Skok – predsednik 12. Ciril Paglovec (Ivanov)
2. Filip Petrovčič – poveljnik 13. Franc Mrak
3. Rihard Gruden – namestnik 14. Štefan Kofol
4. Maks Podgornik – tajnik 15. Ivan Murovec
5. Peter Paglovec – orodjar 16. Peter Šavle
6.Pavel Plesničar – blagajnik 17. Rudolf Šuligoj
7. Leopold Paglovec 18. Franc Bratuž
8. Leopold Pavšič 19. Anton Podgornik
9. Jožef Kofol 20. Ivan Rodman
10. Feliks Gorjup 21. Marija Trušnovec
11. Ciril Paglovec (Šulgov) 22. Helena Trušnovec
Obnovljeno društvo je na sestanku upravnega odbora 27. avgusta 1948. leta sprejelo pravila Prostovoljnega gasilskega društva Čepovan.
Podpisniki – obnovitelji:
1. Štefan Skok 7. Marija Trušnovec
2. Peter Šavle 8. Filip Petrovčič
3. Maks Podgornik 9. Rudolf Šuligoj
4. Feliks Gorjup 10. Jožef Kofol
5. Anton Podgornik 11. Pavel Plesničar
6. Rihard Gruden 12. Ivan Rodman
Na Primorskem so nastale nove knjižnice, prosvetna društva, izhajali so novi časopisi, oživele so slovenske šole, …
Žal pa so se ta društva ukinjala še hitreje, kot so nastajala. Še najdlje so se obdržala gasilska društva, za katerimi so se nekaj časa skrivali pevski zbori in prosvetna dejavnost. S preganjanjem slovenskih društev so pričeli Italijani predvsem zato, ker so ohranjala slovenski značaj. Vsaka slovenska dejavnost je bila za fašizem največje zlo. Bolj kot se je fašizem krepil, manj je bilo slovenskih društev. Posluževali so se vseh mogočih sredstev, da so preprečevali slovensko besedo.
Že jeseni 1924. leta so Italijani zahtevali društveno poslovanje v italijanskem jeziku, vendar je zaenkrat še ostalo pri dvojezičnem poslovanju. Velika zasluga društvenih odborov je, da so vsi zapisniki sej, vaj in o požarih pisani v slovenščini.
Leta 1926 so morala vsa gasilska društva oznake in napise prikrojiti po italijanskem vzoru. Na naš gasilski dom so obesili napis CASA POMPIERI. V skladu s sprejetim zakonom je prišel ukaz o razpustitvi gasilskega društva v Čepovanu. Tako je društvo končalo svojo požarno, kulturno in narodno-buditeljsko poslanstvo. Od takrat je bilo vse strogo podrejeno podestajem, prefekturam in italijanski gasilski organizaciji, imenovani CORPO PROVINCIALE POMPIERI DEL VIGILI DEL FUOCO (čuvarji ognja).
Naše društvo je bilo neposredno podrejeno 37. goriškemu korpusu čuvarjev ognja.
Kljub hudi raznarodovalni politiki Italijanov so čepovanski gasilci v ilegali gojili slovensko besedo in pesem. V okviru društva je deloval pevski zbor in prosvetno društvo Škrjanček. Marsikateri večer se je na vasi zaslišala slovenska pesem, potem pa so karabinjerji iskali krivce. Tisti, ki so ga odkrili, je bil denarno in fizično kaznovan.
Čepovan je oddaljen od Gorice, zato gasilci niso mogli pravočasno posredovati pri požarih. Čepovanski gasilci so dobili leta 1938 dovoljenje od 37. goriškega korpusa za ponovno delovanje. Italijani so se pripravljali na vojno in so začutili potrebo po delovanju gasilskega društva v Čepovanu za pokrivanje Trnovsko-Banjške planote. Ker so bili pod neposredno komando 37. goriškega korpusa, so morali hoditi na 8-dnevno strokovno izpopolnjevanje v Gorico.
Leta 1940, ko se je pripravljal svetovni požar, so Italijani pobrali najboljšo opremo in orodje ter odpeljali v Gorico. 14 članov pa je bilo mobiliziranih v gasilske enote po vsej Italiji. S tem je bilo onemogočeno delo društva, vendar so tisti gasilci, ki so ostali doma delovali do razpada Italije. Gasilci so se po razpadu Italije vključili v partizanske enote in se borili vse do osvoboditve naše domovine. Marsikateri se iz tega neenakega boja ni več vrnil domov. V vasi so ostali samo starejši moški in ženske, ki so skrbeli za požarno varnost in pomoč v sili. Med vojno je bila vas trikrat požgana. Kljub nevarnostim, saj Nemci niso pustili gasiti, so gasilci in ostali prebivalci priskočili na pomoč sosedom in reševali, kar se je še rešiti dalo. Ob koncu vojne je ostalo od 79 hiš nepožganih le 5 hiš, med temi je bil na srečo tudi naš gasilski dom.
OBDOBJE PO 2. SVETOVNI VOJNI
Prišla je težko pričakovana svoboda. Pričela se je obnova požganih in porušenih domov. Pri tem delu so se izkazali tudi gasilci. Pomagali so pri rušenju nevarnih zidov in čiščenju ruševin.
Skupina vnetih gasilcev, ki je delovala že pred 2. svetovno vojno, je sklenila, da ponovno oživi delovanje Prostovoljnega gasilskega društva v Čepovanu.
To se je zgodilo 21. septembra 1947. leta.
Seznam članov PGD Čepovan (21. 9. 1947):
1. Štefan Skok – predsednik 12. Ciril Paglovec (Ivanov)
2. Filip Petrovčič – poveljnik 13. Franc Mrak
3. Rihard Gruden – namestnik 14. Štefan Kofol
4. Maks Podgornik – tajnik 15. Ivan Murovec
5. Peter Paglovec – orodjar 16. Peter Šavle
6.Pavel Plesničar – blagajnik 17. Rudolf Šuligoj
7. Leopold Paglovec 18. Franc Bratuž
8. Leopold Pavšič 19. Anton Podgornik
9. Jožef Kofol 20. Ivan Rodman
10. Feliks Gorjup 21. Marija Trušnovec
11. Ciril Paglovec (Šulgov) 22. Helena Trušnovec
Obnovljeno društvo je na sestanku upravnega odbora 27. avgusta 1948. leta sprejelo pravila Prostovoljnega gasilskega društva Čepovan.
Podpisniki – obnovitelji:
1. Štefan Skok 7. Marija Trušnovec
2. Peter Šavle 8. Filip Petrovčič
3. Maks Podgornik 9. Rudolf Šuligoj
4. Feliks Gorjup 10. Jožef Kofol
5. Anton Podgornik 11. Pavel Plesničar
6. Rihard Gruden 12. Ivan Rodman
Kontaktni podatki
Prikaži na karti